Včasih si mislim, kakšen privilegij je živeti zasebno, stran od vseh kamer, mikrofonov, odrov, naslovnic časopisov … Javnosti ne potrebuješ polagati računov, kaj se s tabo dogaja, zakaj nisi dobro, zakaj si pravzaprav zelo zanič in to že dolgo časa.

Dokler gre, se kar še nasmehneš v kamero, prikloniš občinstvu v zahvalo za aplavz. In potem obležiš, izčrpan, izpraznjen, na stolu psihoterapevta.

Koliko javnih osebnosti se je spopadlo in se spopada z izgorelostjo! Kajti tudi oni so samo ljudje. S travmami, nepredelanimi. Neosvobojeni, kot je lahko vsak drug. A drugi se lahko umaknejo in zacelijo med štirimi zidovi, znane osebnosti pa so javnosti nekako ‘dolžne’ pojasnilo.

Na dan v letu, ko je tema najdaljša in se preveša, razmišljam o najinem pogovoru z drago Martino Merljak, izvrstno igralko, režiserko, ki je hrabro kot ona to zna in s polno sočutja spregovorila o svoji težki preizkušnji, in tudi o vsem dobrem, kar se je iz nje razvilo.

Ja, prav v težkem se skriva tudi olajšanje!